Kaj se pa gre, da kar v javnosti doji?

Ko sem se s svojo dojenčico prvič odpravila v center mesta, bilo je avgusta, sem nekoliko trepetala v sebi, saj si nisem znala predstavljati dojenja v javnosti.

Kako nekaj bi si ga, saj sem bila prvič mama.

Moje stališče glede dojenja v javnosti je tako, da stališča sploh nimam. 

Dojenje je pa ja najbolj naravna stvar na svetu!

Mimogrede, ti, ki bereš in slučajno ne dojiš, nikar ne imej slabega občutka, tudi to je čisto ok <3

Nazaj k temi: kakršni koli predsodki glede dojenja v javosti so neopravičeni.

Pa vendar je ostajalo v meni nelagodje, neprijeten občutek.

Kot prvič si nisem znala predstavljati, kako bo to sploh zgledalo.

Mi bo mleko špricalo na mimoidoče?

Mi bo slučajno joška ven padla iz modrčka, jaz pa ne bom opazila?

In seveda, kaj bodo pa rekli ljudje?

Da se razumemo - kljub mojemu močnemu zavedanju enakopravnosti tudi do prehranjevanja dojenčkov, je bil ta občutek še kako prisoten.

Potem sem se pa le opogumila.

Za lažji "hendling" z joški in lačno dojenčico, sem si strateško oblekla belo oblekico na gumbe, v kateri sem lahko elegantno odpela modrček za dojenje in nastavila jošk malemu lačnemu "ptiču goliču".

Priznam, imela sem neznansko tremo.

Celo tetra pleničko sem si dala čez Julijino malo glavico in svoja prsa.

Naj spomnim - bili smo sredi vročega avgusta in nobena rešitev pokrivanja s tetrico poleti ni zaželena!

Kasneje sem "pameten patent" s tetrico popolnoma opustila, namreč tisti dan, ko sem prebila led z dojenjem v javnosti, sem se opogumila in dojila po potrebi svoje dojenčice.

Sedim na klopi pred Robbovim vodnjakom, ko se mimo mene sprehodi starejši par.

Neodobravajoče sta si nekaj gledala, nato pa me je gospod res grdo pogledal v oči ter komentiral češ "kaj pa si ta dovoli".

V meni se je zbudila mama levinja in v naročju z Julijo in svojo dojko v njenih malih ustecih zabrusila nazaj: " Kaj pa tako buljite? Vi niste nikoli lačni?"

Gospod se je spremenil v semafor, namreč iz bledega obraza se je kaj hitro spemenil v rudolfov rdeč nos.

Kaj pa jaz? Kakšen ponos me je oblil, da sem se postavila ne le zase, vendar za to majceno bitje, ki še nima svojega glasu v tej družbi. 

Ne pusti se predsodkom, neodobravanju, brundanju, nesramnim komentarjem.

Ljudji je res vseh vrst, in nekaj slabih izkušenj še ne pomeni, da se družba ne spreminja na bolje - pa še kako se!

Sicer pa, če lahko drugi jedo, ko so lačni, zakaj ne bi tudi moj otrok? :)